Spoštovani.
Na vas se obračam z vprašanjem, kako se spopadati z občutki krivde, ko sem sama kriva za sinovo poslabšanje AD-ja (npr. ker sem mu kupila novo kremo, ki mu je po mazanju škodila)?
Hvala in lp
Ana
1 Odgovor
Draga Ana,
občutek krivde doživljamo takrat, ko menimo oz. interpretiramo, da smo nekaj storili narobe. Krivda pa običajno hodi z roko v roki z občutkom odgovornosti, zato predvidevam, da se čutite osebno odgovorna za otrokovo poslabšanje bolezni. Najbrž imate občutek, da ni krema tista, ki je poslabšala njegovo stanje, pač pa vi sami. Iz vašega vprašanja razberem, da imate občutek, da lahko sami nadzorujete poslabšanje stanje otroka. Draga mama, vprašajte se, kakšen je bil namen preizkušanja nove kreme? Ste mu želeli škodovati ali ste iskali novo, boljšo rešitev zanj? AD prinese s seboj ogromno raziskovanja – kaj nam v določenem trenutku pomaga, kaj nam škodi,…? Mogoče nam ena stvar, ki nam je dolgo časa pomagala, prične škodovati in obratno, zato je raziskovanje ključnega pomena. Pri vsakem raziskovanju oz. poskusih pa prihaja tudi do napak – tudi te nam dajo pomembno informacijo in sicer, kaj nam ne odgovarja, da se tega v prihodnje nato lahko izognemo. Iz vašega vprašanja lahko sklepam, da ste dobra, skrbna mama, ki skupaj s svojim otrokom raziskuje, kaj mu odgovarja in kaj ne z namenom, da bi našla čim bolj optimalno rešitev zanj. Zato torej to, ali mu bo krema pomagala ali škodovala, ni odvisno od vas, to ni vaša moč ali naloga. Kaj pa je vaša naloga, na kaj lahko vplivate? To, da se otrok slabo odzove na novo kremo je nekaj, česar ne moremo več preprečiti, ker se je že zgodilo. V preteklost se ne moremo več vrniti, lahko se osredotočimo le na trenutek, nad katerim imamo dejanski nadzor – sedanjost, tukaj in zdaj. Lahko smo ob otroku in mu skušamo po svojih najboljših močeh olajšati simptome, ki jih ima ob poslabšanju. In v tem delu lahko najdete svoj občutek moči in nadzora. Poleg nege mu lahko tudi pomagate zdržati vsa neprijetna čustva, ki jih čuti ob poslabšanju – jezo, strah, negotovost, gnus itd. Pomembno je, da jih normalizirate (»normalno je, da si jezen/žalosten/prestrašen, ker se ti to dogaja«) in skupaj z njim raziskujete, kaj mu v tistem trenutki pomagalo, da bi se počutil bolje.
Vse dobro,
Petra