Psihološke posledice obolelih z atopijskim dermatitisom so pogosto močno podcenjene. Atopijski dermatitis in druga atopijska stanja (astma, alergije, seneni nahod) pri bolnikih povezujejo z duševnimi motnjami (depresija, anksioznost, bipolarna motnja), motnjami avtističnega spektra, nespečnostjo, samomorilnimi mislimi, hiperaktivnostjo, pomanjkanjem pozornosti, nizko samopodobo, sramom itn.^3,5,32 Verjetnost razvoja duševnih težav narašča s stopnjo resnosti bolezni in s številom atopijskih stanj. Vzroki duševnih motenj še niso popolnoma pojasnjeni, vsekakor pa so povezani z izjemno slabo kvaliteto življenja bolnikov, ki je primerljiva s kvaliteto življenja rakavih bolnikov in bolnikov z diabetesom tipa 1. ^3,24,27

Klinične raziskave so pokazale, da so duševne motnje in druge psihološke težave pri bolnikih z atopijskim dermatitisom povezane z:

1. visokimi vrednostmi vnetnih citokinov (npr. interlevkin (IL)-1, IL-6, TNF-α), ki teoretično lahko preidejo krvno-možgansko pregrado in tako vplivajo na vedenje in čustvovanje,^30,31,33
2. nespečnostjo, ki pogosto vodi v depresijo,
3. srbenjem kože, ki je glavni vzrok za nespečnost, hiperaktivnost in samomorilne misli,
4. ter izjemno slabo kvaliteto življenja.

Pri hudih oblikah atopijskega dermatitisa se poleg prizadete kože in nespečnosti pojavijo tudi druga atopijska stanja in druge bolezni kot so npr. revmatoidni artritis, kronično vnetje črevesa, kardiovaskularne bolezni itn., ki še dodatno poglobijo duševno stisko.^24,28,29 Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da so depresija, anksioznost in nespečnost navedeni med stranskimi učinki kortikosteroidov.⁵

Bolniki se vse prepogosto srečujejo tudi z diskriminacijo, stigmatizacijo in socialno izolacijo. Še vedno namreč obstaja globoko zakoreninjeno prepričanje, da so »kožne« bolezni nalezljive. Posebej ranljiva skupina so otroci in mladostniki, ki so zaradi izpuščajev, rdeče in luskaste kože, hiperaktivnosti in nenehnega praskanja žrtve žaljivih komentarjev, ustrahovanja in javnega sramotenja v vrtcu ali šoli. Takšna stigmatizacija vodi v socialno izolacijo in depresijo.

Za bolnike z atopijskim dermatitisom sta ključna podpora in razumevanje s strani osebnega zdravnika, dermatologa, družine, partnerja ter prijateljev. Pomembno vlogo ima tudi nudenje psihološke pomoči, udeleževanje podpornih skupin in sprostitvenih delavnic.