Atopijski dermatitis in sorojenci

Pozdravljeni,

Žal so otroci, ki imajo atopijski dermatitis, večkrat žrtve medvrstniškega nasilja. Zaradi vnetij kože so nekoliko drugačni od svojih vrstnikov, v sebi pa večkrat z občutki drugačnosti nosijo tudi občutke sramu in ranljivosti, zaradi katerih skušajo svojo kožo skriti, ravno z namenom, da bi bili s strani vrstnikov sprejeti in bi se izognili morebitnim neprijetnim vprašanjem in neprimernim komentarjem, zbadljivkam. Takšno vedenje pa večkrat vodi v začaran krog umika od vrstnikov in še povečuje njihove občutke osamljenosti in drugačnosti.

Eden izmed simptomov atopijskega dermatitisa je kožno vnetje, ki se kaže v obliki rdečih izpuščajev, ki se nahajajo na organu, ki je viden vsem – naši koži. Naši možgani skušajo osmisliti vsako novo in nepoznano situacijo, s katero se srečajo, še posebej v primerih, ko zaznavajo, da bi le ta lahko bila nevarna. Ko se ljudje srečamo z nečim novim, o čemer nimamo znanja in informacij, tej novi stvari pripisujemo pomene in lastnosti stvari, ki so nam poznane od prej in neznani prostor napolnimo s svojimi vsebinami iz preteklosti. V konkretni situaciji to pomeni, da se v praksi večkrat zgodi, da otroci in njihovi starši vnetja na koži pri atopijskem dermatitisu zaradi nepoznavanja te kronične bolezni povežejo z nečim že poznanim. Največkrat so to otroške bolezni, s katerimi so se že srečali v preteklosti (npr. rdečke, norice itd). Gre za nalezljive kožne bolezni, zato se ob sprožilcu, ki jih spominja na to bolezen, pričnejo vesti podobno – postane jih strah, da bi se nalezli in izogibajo se osebi, ki kaže znake te bolezni. Ravno zato je informiranje in ozaveščanje o tej bolezni tako zelo pomembno. Kaj lahko glede tega storite sami? Najprej je pomembno, da otroka naučite, kako lahko vrstnikom in odraslim na čim boj enostaven način odgovori na vprašanje »Kaj pa imaš to na koži?«. S tem se bo tudi pri otroku zmanjšala stiska, saj se tudi bolniki z atopijskim dermatitisom v otroških letih velikokrat ob tem vprašanju znajdejo v stiski, ker ne najdejo pravega odgovora oz. odgovor pri osebi, ki jim stoji nasproti, sproži še več nerazumevanja in zmedenosti, zaradi česar se sčasoma na takšna vprašanja raje odzovejo z umikom in zaprtjem vase. Smiselno bi bilo, da bi v vrtcu organizirali dan spoznavanja atopijskega dermatitisa, pri čemer vam lahko pomagata tudi nevladni organizaciji, ki se v Sloveniji aktivno ukvarjata med drugim tudi z informiranjem in ozaveščanjem o tej bolezni (Zavod Atopika in Društvo atopijski dermatitis). Tudi vi lahko skušate staršem otrok, ki ne razumejo te bolezni, na čim bolj preprosti način razložiti, kaj pravzaprav je ta kronična bolezen, da bodo znali nova znanja prenesti tudi na svoje otroke.

Ko vam hčerka pove, da je doživela neprimerne zbadljivke je najprej najbolj pomembno to, da sami ostanete mirni. Ne pozabite, da smo starši za svoje otroke sidro v razburkanem morju. Sami še ne znajo dobro uravnavati svoja čustva, zato je pomembno, da jim pri tem pomagamo mi. Pomembno je, da jo tekom takšnih pogovorov s pomočjo postavljanja odprtih vprašanj (»Kaj se je zgodilo?«, »Mi lahko poveš kaj več o tem?« itd.) spodbujate, da vam pove čim več in pa potrdite in normalizirate njena čustva (npr. »Razumem, da si jezna.«, »Normalno je, da si žalostna.«). Ker odrasli za otroke predstavljamo modele, po katerih se zgledujejo, hčerki lahko pomagate tudi tako, da ji poveste, da tudi sami kdaj doživljate takšna čustva in ji pokažete/poveste, kako si sami pomagate, da se v takšnih trenutkih počutite bolje (npr, pogovor s prijatelji, sprehod itd.).

Otroci svoja čustva, stiske in doživljanja najlažje izražajo skozi igro in kreativne tehnike, zato bi bilo zelo smiselno, da bi s hčerko prebrali kakšno otroško knjigo na temo medvrstniškega nasilja. Ena izmed takšnih je Rdeča ali zakaj zasmehovanje ni smešno (Jan De Kinder), ki je prevedena v slovenščino. Prav tako vam lahko zelo prav pride tale povezava (https://www.lahkonocnice.si/na-obisku/pravljice-o-medvrstniskem-nasilju), kjer najdete slovenske pravljice za otroke, ki pokrivajo različne tematike medvrstniškega nasilja. Preko le teh se otrok lahko nauči obvladovati svoja čustva, ki jih ob medvrstniškem nasilju doživlja in pa se pravilno odzvati na nasilje.

Za konec pa mogoče še en dodaten nasvet/usmeritev – ker se bolniki z atopijskim dermatitisom večkrat počutijo sami in nerazumljeni je zelo dragoceno, če spoznajo še kakšnega vrstnika, ki se spoprijema z isto boleznijo. Tako povečajo občutke razumljenosti in povezanosti, zato bi bilo smiselno, da bi deklica spoznala kakšno vrstnico/vrstnika z atopijskim dermatitisom.

Lep pozdrav in vse dobro,

Petra