Astma je kronična vnetna bolezen dihal, ki se kaže s ponavljajočimi se zaporami dihalnih poti. Kronično vnetje v dihalih povzroča povečano občutljivost na nekatere sprožilne dejavnike, kar vodi do nastanka dihalne obstrukcije zaradi povečanega izločanja sluzi in prekomernega krčenja gladkega mišičevja v bronhijih (bronhospazem). Astma je heterogena bolezen, ki se razlikuje po etiologiji, sprožilcih simptomov, kliničnem prikazu in odzivu na zdravljenje. Je pomemben zdravstveni problem, saj gre za najpogostejšo kronično bolezen pljuč, ki prizadene približno 400 milijonov ljudi po vsem svetu. Prevalenca bolezni narašča predvsem v državah z nizkim in srednjim dohodkom.

Dolgoročno obvladovanje astme temelji na zmanjševanju vnetja z izogibanjem sprožilnih dejavnikov iz okolja, jemanjem protivnetnih zdravil in obvladovanjem pridruženih stanj, ki astmo poslabšajo.

Vzrok

Točen vzrok za nastanek astme ni popolnoma jasen. Raziskave njen nastanek povezujejo s kombinacijo dejavnikov iz okolja in z genetsko dovzetnostjo posameznika. Predvideva se, da je za astmo, ki se pojavi pred dvanajstim letom starosti, bolj odgovorno genetsko ozadje, medtem ko na nastanek astme pozneje v življenju bolj vpliva okolje.

Astma je tesno povezana tudi z alergijskim rinitisom. Alergijski rinitis prizadene kar 20-30% prebivalstva in pri skoraj polovici bolnikov se razvije tudi astma. Ustrezno zdravljenje alergijskega rinitisa je pomemben korak pri preprečevanju astme, nastanku nosnih polipov in izgube voha.

Genetika

Razvoj astme je bolj verjeten v družinah, kjer je ta bolezen že prisotna. Obstaja večje število genov, povezanih z nastankom astme, ki so večinoma odgovorni za razvoj imunskega sistema, sintezo citokinov (sekrecijske beljakovine, ki sodelujejo v vnetnih reakcijah, sproščajo jih določene imunske celice) ali nadzor drugih vnetnih mehanizmov. Izražanje genov je prav tako pogojeno z dejavniki okolja in s starostjo otroka ob izpostavitvi.

Okolje

Dokazano je, da kajenje matere v nosečnosti ali po porodu poveča verjetnost za razvoj astme pri otroku. Med druge vplive sodijo virusne okužbe (predvsem tiste, ki povzročajo pljučnice ali bronhiolitise; najpogostejši so rinovirusi, RSV, virus influence, virus parainfluence ter adenovirusi) v zgodnjem otroštvu, onesnaženost zraka ter pojav atopije in senzibilizacije na prehranske in inhalatorne antigene.

Hladen in suh zrak, močne vonjave ter pospešeno dihanje zaradi fizične vadbe ne povzročajo astme, ampak sprožijo bronhospazem pri osebi z že razvito boleznijo. Pri dovzetnem posamezniku imunski odziv ob izpostavitvi tem sprožilcem odreagira s poslabšanjem vnetja, kar pomeni, da se izloči še več sluzi, hkrati pa se tudi ojača bronhospazem.

Patogeneza

V manjših dihalnih poteh je pretok zraka reguliran preko gladke mišičnine, ki obdaja lumne dihalnih poti. Med poslabšanjem astme vnete dihalne poti reagirajo na okoljske sprožilce, kar vodi do krčenja teh mišic, ki direktno omejijo ali celo prekinejo pretok zraka. Poleg bronhokonstrikcije lahko že tako ozke dihalne poti omejuje tudi povečano izločanje sluzi, ta pa sproži kašelj in druge težave z dihanjem. Zaradi kronične narave bolezni je za astmo značilen poškodovan epitelij, zadebeljena bazalna membrana (z značilno eozinofilno infiltracijo) ter hipertrofija gladke mišičnine. Vnetni proces vzdržujejo predvsem celice T pomagalke in druge imunske celice, ki proizvajajo provnetne citokine (IL-4, IL-5, IL-13). Bronhospazem se lahko razreši spontano ali po terapiji, pri približno 50% primerov pa postane del zapoznelega odgovora, ki v razmaku 3-12 ur sledi prvotnemu napadu in se kaže s ponovno bronhokonstrikcijo in vnetjem.